Ko otroci rastejo in potrebujejo določene stvari, jim po navadi stojimo ob strani. Tako je moj otrok šel študirat v Portorož in potrebno je bilo najti stanovanje. Kar hitro smo spoznali, da so nepremičnine Lucija bolj dostopne, kot pa v Portorožu. Ko smo sprva gledali nepremičnine v Portorožu, ker bi mu bilo vseeno lažje, smo ugotovili, da so res drage in da za majhno stanovanje, čisto skromno opremljeno želijo preveč denarja.
Tako smo se raje obrnili na nepremičnine Lucija, kjer pa so ponudbe bile malo boljše in tudi za isti denar si lahko dobil lepo urejeno stanovanje. Iskali smo kar dolgo, ne morem reči, da ponudbe ni veliko, a preden smo mi vse pregledali je trajalo skoraj celi dan. Na koncu smo izbrali dve nepremičnine Lucija in smo se morali odločiti za eno. Eno je bilo bližje faksu in je bilo manjše in ugodnejše, drugo pa je bilo malo dlje, vendar ne veliko, bilo je večje in dražje.
Kakšno breme je to, da se moraš odločiti, kjer bo tvoj otrok živel in vse te nepremičnine Lucija so ti čisto neznane in otroka v bistvu pošiljaš v neznano. Resnično ni dober občutek, a kaj ko nimaš izbire.
Takrat ko smo se odločili, katero stanovanje bomo vzeli, sem imela kar slab glas, težko mi je bilo podpisati pogodbo, kajti z tem podpisom je moj otrok odšel od doma.
Kasneje spoznaš, da se študentje povežejo med seboj in točno vedo, katere nepremičnine Lucija so dobre in katere imajo slabe lastnike, tako da v času študija, študentje pogosto stanovanja menjujejo, ker se izkaže, da niso dobro izbrali. Vsekakor pa so nepremičnine Lucija boljše v primerjavi z Portorožem, ker so malo cenejše in za isti denar dobiš večje stanovanje, to pa odgovarja vsakemu študentu, da ne živi v čisto majhnem stanovanju, ker se tako boljše počuti.…
Kolikokrat sem govorila otrokom, da naj pazijo kaj mečejo v wc in da naj ne mečejo toliko wc papirja, ker se bo školjka zabasala. Otroci so še naprej metali v wc preveč papirja in vse skupaj se je en dan lepo zabasalo in potrebno je bilo odmaševanje odtoka wc, ker voda ni več odtekla. Kako sem bila jezna, ker me otroci niso poslušali, sedaj pa bom lahko klicala mojstre za odmaševanje odtoka wc, ker nisem bila dovolj glasna. Seveda sem krivila sebe, kako naj krivim otroke, če sama nisem bila dovolj glasna, sem kriva sama.
No, ko sem plačala odmaševanje odtoka wc, pa sem skupaj poklicala vse otroke. Na ostro sem jim povedala, da se je to zgodilo, ker je bil odtok poln papirja. Od sedaj naprej na stranišču ne bo več nikoli več wc papirja, ampak bo samo eden. Drugi papir bom dobesedno skrila, da se bodo le navadili uporabljati manj papirja.
Še zdaj vidim po papirju, da gre prehitro, to pomeni, da se ga še kar naprej preveč uporablja. Ker nisem mogla narediti čisto nič, ker so bili otroci tako navajeni, sedaj na 14 dni vlijem v školjko dva lavorja vode, lahko bi rekla, da sedaj delam odmaševanje odtoka sama. Moj mož je skoraj isti, kot otroci, kako naj potem od njega pričakujem, da bo opozarjal otroke. Še vode se mu ne ljubi vlivati v školjko, sem pa prepričana že sedaj, če bo potrebno še kdaj odmaševanje odtoka wc, jaz ne plačam stroškov, jih bo kar mož, ker jaz za to sigurno ne bom kriva. To sem mu tudi povedala in od takrat naprej ne težim več, ker sem bila že sama sebi tečna. Kar naj se sam ukvarja z tem, kako bo našel nekoga za odmaševanje odtoka wc, ker jaz mu ne bom pomagala.…
Vse več ljudi se zaveda, kako pomembna je raznovrstna prehrana, sveža zelenjava, sadje. Sama sem kar nekaj let jedla ne zdravo in to se na mojem telesu danes močno pozna. Še dobro, da sem kot otrok imela zdravo hrano, ki so mi jo pripravljali moji starši in stari starši. Potem, pa ko sem enkrat prestopila prag faksa, se je moja prehrana poslabšala. Jedla sem na hitro, na bone in takrat prehrana na bone ni bila sveža zelenjava, sadje, vedno je bila bolj osiromašena prehrana.
Po faksu sem šla takoj delat in takrat spet nisem imela časa za zdravo prehrano. V službi sem po navadi pojedla, kar sem si prinesla z seboj, a to ni bila sveža zelenjava, ali kakšen zdrav obrok. Potem pa sem se začela slabše počutiti, kakšen dan je bilo boljše, a drugače sem bila iz dneva v dan utrujena, komaj sem opravljala svojo službo, doma pa sem po navadi počivala. Po ogledu oddaje en večer, pa sem ugotovila, da moram nujno spremeniti svojo prehrano in da mora na prvo mesto sveža zelenjava, kajti zelenjave nisem jedla čisto nič.
Ni mi bilo lahko, ker nisem imela preveč rada zelenjave, najraje sem imela priloge, riž, krompir, to sem oboževala. Tako je sedaj na mojih krožnikih sveža zelenjava, ki si jo redno kupujem. Moje počutje se je začelo izboljševati, dolga je še pot do tja, vendar sem pridan. Spremenila sem že prehrano, pijem več vode skozi dan, začela sem telovaditi pol ure na dan. Ponosna sem nase, da sem naredila ta korak, kajti ne vem, kako bi bilo z mojim zdravjem, če bi še naprej tako slabo jedla.
Tudi sveža zelenjava se da pripraviti na sto in več načinov, le voljo in željo moraš imeti, jaz jo sedaj obožujem, rada jo jem, brez nje ne mine pri meni skoraj noben obrok. Da bo sveža zelenjava pri vsakem mojem obroku, si kakšno leto nazaj niti najmanj nisem mislila. …
Moj oče je bil vedno veseljak, veselil se je penzije, a potem je bilo kmalu vse drugače, ker je po dveh letih nastopila depresija. Moja mama je še hodila v službo, ker je bila mlajša od očeta, tako sklepam, da je oče ostal sam doma in kar naenkrat ni več vedel, kaj naj počne, kako naj preživi dan. Sprva nisem polagala pozornosti, potem pa sem začela opažati, da se je umikal našim druženjem. Vprašala sem mamo, če je oče v redu, če je kaj narobe, njo pa ni čisto nič zanimalo, bila je v svojem svetu.
Takrat sem prvič pomislila, da bi lahko bila pri očetu depresija, vendar še nisem hotela verjeti. Začela sem ga opazovati in videla žalost, pomanjkanje energije, ni imel več volje do aktivnosti, ki jih je vedno rad počel, umikal se je našim pogovorom, ni več hodil do prijateljev in tako sem se odločila, da se malo pogovorim z njim, če bi res mogoče bila depresija in da se še pravi čas začne zdraviti. Ko mi je povedal, da skoraj nič ne spi, da ga boli telo in da se mu ne ljubi več živeti, je to bil alarm.
Pogovorila sem se z mamo, ker sem vedela, da je depresija in da oče mora do zdravnika, mama še vedno ni jemala resno, kajti imela je preveč dela sama z seboj, da bi mislila na očeta, ki ima sedaj preveč časa in je bilo videti, da je prej jezna nanj, kot pa da bi mu pomaga. Zbrala sem pogum in se pogovorila z očetom sama, preveč sem ga imela rada in preveč sem ga poznala, da sem vedela, da to ni več on in želela sem, da obišče zdravnika, ker je depresija ozdravljiva, le pravi čas morava odreagirati.
Moj oče je vedno bil pameten človek, tako je že sam vedel, da je pri njemu problem depresija, potreboval je le oporo, ki jo je dobil pri meni in skupaj sva odšla k zdravniku. Danes je spet srečen.
…
Kako sem lahko tako dolgo čakala na to, kako se že prej nisem zbudila in videla, da moja osebnostna rast stoji, da živim življenje drugih in sploh ne sovje, kako sem se lahko imela tako malo rada, tako malo spoštovala, vse to sem se spraševala, ko seje pri meni očitno začela osebnostna rast, ki je prej nisem poznala.
Bilo pa je čisto nepričakovano, ko sem morala izvedeti, kaj osebnostna rast sploh je. Nikoli se nisem spraševala kaj so moji občutki, kdo sem, kaj si želim. Tako sem spoznala, da enostavno nisem zadovoljna z svojim življenjem in da sem se vedno pretvarjala, da bi le ustregla vsem drugim, samo sebi ne. To spoznanje je bilo zelo boleče, ker sem se začela pri srednjih letih spraševati kdo sploh sem, zakaj sem na svetu in kako si sploh želim živeti. To so bili trenutki žalosti zame, ker sem čutila čisto drugače, kot pa sem živela. Ta dan sem si zapolnila, tako nepričakovano kot sem jaz spoznala, kako živim za druge, res nisem pričakovala.
Prav spominjam se, ko sem si rekla: »Kaj pa sedaj?« In to je bil trenutek, ko se je začela osebnostna rast, vse kar sem takrat vedela je bilo to, da sem hvala bogu zdrava in da lahko začnem živeti po načelih drugih. To je bil tudi mali šok za vse moje bližnje, ker so bili navajeni mene, takšne, ki vse naredim, ki samo kimam, sedaj pa sem se spremenila, postala sem jaz in moja osebnostna rast je rasla, ni bilo vedno lahko, a spoznanje, da sem to jaz, kakršna si želim biti je bilo vredno vsega truda. Pogledati v sebe v svojo preteklost in razčistiti sam z seboj je bilo naporno a počutila sem se svobodno, hvaležna sem bila, da sem to spoznala, danes vem, kaj je osebnostna rast in počutim se svobodno.
…
Danes bom napisala članek z naslovom plastika in recikliranje, ki sem ga razdelila na tri članke. Vsi trije članki boo imeli isti naslov, torej plastika in recikliranje, le da jih bom na koncu označila z dodatkom prvi del, drugi ali tretji del.
Torej v prvem delu bi rada govorila o tem kaj je plastika in kaj je recikliranje. Plastika oziroma plastični material je skupina izdelkov v katerem se nahaja mnogo polimerov, ki jih lahko razbijemo v posamezne skupine. Recikliranje plastike pa je proces, pri katerem se uporablja zavržena plastika. Ne glede ali se pri recikliranju uporabi odpadna plastika ali ostanki plastike, je pri procesu plastika vrnjena v uporabo kot končni izdelek ali pol izdelek iz katerega lahko naredimo nove izdelke. Določeno plastiko se lahko, oziroma pri samem procesu lahko uporabimo proces kemičnega recikliranja, kar pa pomeni, da se odpadna plastika, ki smo jo prejeli na reciklažo razgradi na osnovne kemične sestavine. Druga tehnika oziroma vrste plastike pa se imenuje mehansko recikliranje.
Vsi mislijo, da je proces recikliranja preprost, vendar pa se mnogo ljudi ne zaveda, še sploh mnogo mojih znancev in ostalih ljudi s katerimi sem govoril v trenutku pisanja tega članka, da je recikliranje lahko zelo zelo drag postopek, ki porabi veliko energije. Sam proces recikliranja se bistveno podraži, zato ker moramo v fazi recikliranja porabiti še veliko časa, da določeno plastiko ločujemo in šele nato izvedemo recikliranje, kar pa s seboj prinese še kar nekaj težav saj lahko za uspešno ločevane porabimo kar nekaj delovnih ur, ki pa jih je seveda potrebno plačati.
Toda poraba energije ni edina težava pri recikliranju plastike. Veliko težavo predstavlja tudi onesnaževanje, do katerega prihaja v fazi onesnaževanja.
Torej to ali se izplača reciklirati plastiko niti ni pomembno vprašanje, saj vsi vemo, da je potrebno danes na svetu zmanjšati količino odpadkov. Vprašanje, ki se pojavi je, kako lahko uspešno zmanjšamo porabo energije in vpliv na okolje v fazi ko se plastika reciklira.
…
Ko se človek v svojem domu ne počuti dobro, mora pomisliti točno zakaj ne, ali ga kaj moti, ali so krivi prostori, oprema, zrak, vedno je nekaj, pri meni je bilo krivo to, da nisem imela zasebnosti in sem si kupila in montirala notranje žaluzije, ker sem se želela naučiti plesati.
Danes je veliko plesnih tečajev, vendar pa smo zelo omejeni glede časa, tako da tudi sama sem bila glede tega zelo omejena in morala sem nekaj poštudirati, ker drugače sem čutila, da bom zapadla v čudno obdobje. Ples je bil vedno moja strast in ker nisem imela časa hoditi na tečaje, sem se odločila, da se bom učila sama doma, preko spleta in že po prvem učenju, sem se počutila zelo nesproščeno, ker sem imela občutek, da me skoz nekdo noter gleda, tako sem se kar hitro odločila, da potrebujem notranje žaluzije, da bom sproščena.
Lahko bi imela tudi zunanje, vendar ni bilo potrebe, ker sem želela čim prej, je bila montaža in dobava za notranje žaluzije najhitrejša. Jaz sem tako imela montirane notranje žaluzije v parih dneh. Ko sem naslednjič plesala pa je bil to tisti pravi sproščen občutek, ko sem se resnično lahko prepustila plesnim korakom in svojim občutkom, plesanje doma je postal moj vsakdanji hobi, če nisem plesala, nisem mogla iti spat, tako so notranje žaluzije poskrbele za zasebnost, jaz pa za svoje plesne korake.
Ne boste verjeli, a se plesati da naučiti tudi doma, le malo večji prostor je potreben, če je možno ogledalo, še kako prav pride, ker se gledate in takoj vidite sovje gibe, ki jih tako izboljšate. Meni ples da ogromno in od kar imam notranje žaluzije, je postal moj vsakdan, lahko plešem ponoči, podnevi, v opremi, ali v obleki, notranje žaluzije spustim in moj čas z plesom se začne. Resnično uživam v plesnih korakih sama doma.
…
Živeli smo v bloku in vedno smo si želeli imeti en košček zemlje, kar se nam je tokrat uresničilo. Takoj smo začeli razmišljati, da bi postavili majhen vikend in na streho sončne celice, ker tam ni bilo električnega priključka in tudi vode ne. Jaz sem navijala na to, čeprav je bil moj mož skeptičen, da ne bomo delali vikenda, kjer ni elektrike. Kako sem bila jezna nanj, kot da danes živimo sto let nazaj in kot da ne pozna, da so danes idealna rešitev v takih primerih sončne celice, ki ti dajo električno energijo.
Ker sem videla, da mož še vedno koleba ali bi šli v to investicijo, sem stvari vzela v svoje roke, tako sem organizirala izgradnjo lesene hiške in mu to tudi povedala, da naj on naprej pelje stvari, če ne jih bom pač jaz. Potem sem se zmenila za sončne celice, da so prišli pogledat situacijo in povedali koliko nas pride strošek. Jaz sem bila presrečna, jaz sem že videla kakšna hiška bo stala na tej naši zemlji in kako bodo na strehi sončne celice poskrbele, da bomo imeli na parceli elektriko, kajti težko se je imeti lepo in imeti piknike, če nimaš elektrike.
Ko sva seštela vse stroške, lahko samo rečem, da sem bila pozitivno presenečena, da bomo imeli hiško na parceli, ki je bila na samem, v bistvu naš mali raj po zelo ugodni ceni. Komaj sem čakala, da se vse konča, da si jo opremim, da uredimo zunanjost in da montirajo sončne celice, na streho.
Danes hiška stoji na prekrasni lokaciji, vsak vikend smo tam in imamo piknike, otroci uživajo v druženju in igranju, mi stari pa uživamo v pikniku, ki si ga pripravimo, to pa sploh ni problem, ker sončne celice poskrbijo za elektriko in tako imamo vse kar potrebujemo, žar, hladilnik, luči, televizijo, štedilnik. Da imaš nekaj svojega v naravi je največje bogastvo.
…
Da je poletje lepše, sigurno pripomore kakšna aktivnost in vodni skuter je sigurno ena izmed aktivnosti, ki te napolni z adrenalinom. Ko smo kupovali vodni skuter, smo zraven še gledali prikolice, kar seveda brez nje ne moremo nič.
Za vodni skuter sem pravzaprav dala pobud jaz, ker sem vedno gledala, kako so se drugi vozili po morju in res mi je bilo zanimivo, tudi jaz sem si tega želela. Lahko si si sposodil vodnega skuterja a to ni bilo to, čisto drugače je bilo videti nekoga, ko je imel svoj vodni skuter, seveda so potrebne prikolice, da vodni skuter pripelješ k morju, a vseeno je to užitek, nek stil življenja.
Tako smo tudi mi šli v nakup vodnega skuterja in prikolice, postali smo latniki novega skuterja in komaj sem čakala, da gremo na morje. Ker smo vedno izbirali isto lokacijo in smo imeli radi slovensko morje, kajti tukaj smo se počutili kot doma, nam je skuter še kako popestril dopust. Otroka sta bila stara 8 in 10 let, tako da sva jih lahko vzela včasih z seboj na vožnjo in tudi onadva sta uživala. Drugače pa sem z skuterjem šla rada tudi sama, prav uživala sem na hitri vožnji.
Ker smo bili blizu morja, nam prikolice za skuter ni bilo potrebno daleč voziti, ker je bilo potrebno vsak dan skuter iz vode in tako bi imeli težavo, če ne bi prikolice imeli blizu. Sama sem to naredila vsak dan z užitkom in po navadi, sem ravno jaz bila tista, ki sem zjutraj dala iz prikolice skuter, ker sem šla prav rada na jutranjo vožnjo. To so bile moje najlepše vožnje, jutro, sonce, plaža, valovi, nič drugega nisem potrebovala.
Končno smo kupili vodni skuter, prikolice sploh niso drage, na ceno skuterja pa smo bili pripravljeni. Sedaj smo športna družina na plaži in uživamo na tem, da kdaj pa kdaj tudi kakšnega drugega otroka, malo popeljemo po morju.
…
Ko je naše telo še mlado brez bolečin, še nekako ne pomislimo na spanje in jogi. Pridemo pa v določena leta, ko nam spanje ponagaja. Ali enostavno ne moremo spati, ali se nam začnejo težave z hrbtenico ali pa nas bolijo kolki. Takrat pa je alarm. Prvo, kar pomislimo na čem spimo. Ali je naš jogi v redu za nas? Če imamo jogi že res dolgo, potem še točno niti ne vemo iz česa je narejen in kaj imamo v njem. Pravijo, da bi morali vzmetnico zamenjati na par let, zaradi umazanije in spremenjene oblike, ki se počasi zaradi teže spreminja.
Takrat je čas za novi jogi. Katerega bomo izbrali je naša odločitev, nikakor je ne naročujte preko spleta. Vzmetnico morate preizkusiti, zato je najboljše iti do specializirane trgovine z vzmetnicami. Oni vam bodo ponudili pravi jogi, ki bo odgovarjal vašemu načinu spanja, vašemu telesu in bo iz materiala, ki si ga vi želite. Poslušajte svoje telo in preizkusite modele in trdote, ki jih ležišča ponujajo.
Prva ločitev je, da veste ali si želite vzmeti jogi ali spominsko peno ali žepkasto vzmetnico. Včasih so imeli doma večina jogije iz vzmeti. Danes pa je ponudba zelo široka. Resnično ne morete jogi izbrati na hitro, ampak morate posvetiti vaš čas, da boste izbrali pravilnega. Kajti to bo vaše vsakodnevno ležišče in niti ni tako poceni, da bi ga lahko drugi teden že zamenjali. Vaše telo in hrbtenica potrebujete kvalitetni spanec in nikar ne poslušajte preveč drugih ljudi, saj bo jogi samo vaš in tudi, če ima nekdo čisto isto težavo, kot jo imate vi, ni nujno, da isti jogi odgovarjal vam. Lahko bo za vas prav napačen, kajti vaša konstrukcija telesa je drugačna od konstrukcije telesa vašega prijatelja z istimi težavami. Vzemite si čas in probajte obiskati čim več ponudnikov, to bo najboljše izbran jogi.…