Seveda, tehnični pregledi za avtodom so obvezni še naprej, me prijazno opomni moj avtomehanik. Sam namreč priporoča, da se tehnični pregledi avtodomov opravljajo večkrat letno. Seveda je veliko odvisno tudi od tega, koliko ste na poti. Več je avtodom v uporabi, večja je verjetnost, da pride do tehnične okvare. Kup dejavnikov vpliva na tehnično izpravnost vašega avtodoma. Še dobro, da imam tako dobrega avtomehanika, ki vedno poskrbi, da je naš družinski avtodom v brezhibnem stanju. Priznati moram, da je tudi cenovno zelo ugoden, zato sem ga priporočil tudi prijateljem in znancem.
Ravno ta teden sva se skupaj s prijateljem odpeljala do njegove avtomehanične delavnice, kjer se tudi sicer opravljajo tehnični pregledi za vsa vozila. Avtomehanik nama pove, da se je sezona avtodomarstva letos nekoliko zamaknila. To pripisuje trenutnemu stanju v državi, saj je zaradi vseh ukrepov, gibanje omejeno. Ljudje se tako ne morejo prosto voziti znotraj države. Pa ne samo znotraj države, tudi vstop v tujino jim je onemogočen. Seznanjen je tudi z ukrepi drugih držav, ki prav tako prepovedujejo gibanje znotraj pokrajin. Žal na vladne ukrepe nimamo vpliva, zato je treba priporočila in navodila spoštovati in jemati resno.
Avtomehanik nama s prijateljem pove še nekaj zelo zanimivega. Presenečen je nad dejstvom, da so se ljudje kljub ukrepom odločili za tehnični pregled svojega avtodoma, kljub neuporabi. To pomeni samo eno. Takoj, ko se vladni ukrepi nekoliko sprostijo, se bodo avtodomarji podali na pustolovščino oziroma raziskovanje še tako skritih kotičkov naše dežele. Prav zaradi tega so se skupaj s sodelavci v avtomehanični delavnici odločili, da se tehnični pregledi še naprej normalno izvajajo. Resnično sva bila oba s prijateljem presenečena nad tem, kar nama je povedal avtomehanik. Kdo bi si mislil, da se kljub trenutnim ukrepom, ki vladajo v državi, tehnični pregledi izvajajo čisto normalno. To pomeni, da ostajamo optimistični? Bomo kmalu lahko spet potovali?…
Danes je na cesti vse več električnih avtomobilov in prav je da polnilnica Mides v vsakem hotelu. Tudi mi smo se lani odločili zanj. No, če bi bilo po moje, bi jaz električno avto imela med zadnjimi, tako pa je bila moževa želja, da kupimo en majhen električno avto in jaz nisem imela prav nič proti, ker sem vedela, da me bo mož vse naučil, kako in kaj.
Seveda to prinese za seboj določene stvari, posebej kako avto polniti. Mi smo to vse planirali, tako da s tem nismo imeli nobenega problema. Prav dobra je bila odločitev, sedaj električno avto vozimo vsi najraje, drugi avto ostajajo doma. Prav videti je, ko pride vikend in se mora nekdo nekam na hitro odpeljati, vedno vzame električno avto. Vzeli smo majhnega, preprostega, zato je še toliko bolj zanimiv. Dopust pa pri nas poteka tako, da najprej pogledamo, ali je polnilnica tam, kjer bomo prespali. Že prej smo vedno hodili v hotel, sedaj pa še bolj, ker je polnilnica danes skoraj v vsakem hotelu. Lastniki hotelov se še kako zavedajo, kako pomembna je ta ponudba, da je polnilnica Mides v samem hotelskem kompleksu, ker ima vse več ljudi električne avtomobile.
Moram pohvalili, da se hoteli kar hitro prilagajajo potrebam gostom, tako je skoraj povsod polnilnica, še tam, ko res ne bi pričakoval. Do sedaj nismo nikoli imeli problemov, res smo zadovoljni, edini problem, ki imamo je, da je avto za daljša potovanja, kjer vzamemo s seboj več stvari skoraj premajhen, vendar takšnega smo želeli, majhnega, mestnega.
Če bi še moj mož enkrat kupoval, bi se spet odločil za majhen mestni avto, ker nam je najbolj praktičen in nihče se ga ne boji voziti. Danes pa je že tako polnilnica Mides skoraj za vsakim ovinkom in tako da glede tega, da avta ne morete polniti vas nikakor ne sme skrbeti.
…
Konec študija je zame bilo najbolj mučno obdobje, ker nisem vedel, kam naj se obrnem, vsa podjetja pričakujejo izkušnje in že razpisi so napisani tako, da si niti prošnje za delo ne upaš poslati, ker ne izpolnjuješ pogojev, saj jih nisi mogel nikjer dobiti.
Lahko rečem, da sem iz najlepšega obdobja v svojem življenju padel na najslabše obdobje, razpisi za delo so bili preobširni zame, pogojev nisem izpolnjeval in tako sem se vrtel v začaranem krogu. Na kar sem prišel do točke, ko nisem več gledal, kaj podjetje zahteva, ampak sem avtomatsko poslal prošnjo, če so bili razpisi za moje delovno mesto. Odnese se, vam povem. Veliko podjetji me je povabilo na razgovor, tako sem imel srečo na šestem razgovoru. Dobil sem prvo zaposlitev.
Verjeli ali ne, razpisi so še vedno formalni, velikokrat se zgodi, da so ljudje že izbrani, ampak so formalno razpisi potrebni, ko je bilo tako, sem jaz to na razgovorih začutil. Na enem razgovoru mi je bilo res grozno, nihče me ni poslušal, postavljali so mi vprašanja le zaradi tega, ker so pač morali. Nekateri so sredi razgovora odšli in spet prišli, kako naj ta človek potem ve, ali sem jaz primeren za to delo ali ne. To avtomatsko veš, da so že izbrali in si na razgovoru čisto brez zveze.
Ne bom rekel, da nekomu razpisi ne pomagajo, da bodi posel, zaposlitev, jaz sem jo tudi dobil, a sem se prej pošteno potrudil, da sem prišel do zaposlitve. Ne gre tako hitro, pa tudi če potrebuje podjetje prav tvojo izobrazbo. Sedaj, ko sem v podjetju že 4 leta, sedaj lahko rečem, da so razpisi primerni zame. Sedaj imam izkušnje. Težko je študentom, ki zaključijo študij, če bom sam kdaj imel možnost odločanja, bom dal prednost študentom, da ne bodo vedno razpisi samo z izkušnjami.…
Pri nas doma sem edina, ki je mandlje kar tako, drugi jih nimajo radi, a ker vem kako so zdravi, sem pogruntala, da jim lahko pripravim sladico, kjer bodo mandlji glavna sestavina in tako jih bodo jedli tudi otroci. Vsi vemo, da otroka osvojiš z čokolado, tako sem začela iskati recept z čokolado in da bi bili zraven mandlji, tako sem našla en preprost recept, kar sem si tudi želela, da ko bi pripravljala to sladico, da mi ne bi vzelo preveč časa in da jo lahko naredim na hitro.
To je v bistvu kolač z čokolado in mandlji, zelo enostavna sladica, za njo potrebujete:
- Mandlje,
- sladkor,
- maslo,
- čokolado,
- jajca.
Res preprosti recept in tudi če niste ravno najboljša v peki sladic, vam ta kolač ne bo delal težav, vaši otroci pa bodo jedli zdrav kolač v katerem so mandlji, ki so tako zelo zdravi.
Prvo skupaj zmešamo maslo in sladkor, dodamo rumenjake, čokolado in zraven pridejo mandlji, posebej naredimo sneg iz beljakov in ga na to lepo počasi dodamo v zmes. Ko vse zmešamo pečemo v pečici 30 minut na 160 stopinj in sladica je narejena. Preprosto ane!
To je sedaj naša najboljša sladica in da vam povem, jo včasih pripravim, ko pridejo nepričakovani obiski, ker je ta sladica res enostavna za pripravo. Tako mi končno pridejo prav mandlji in otroci sploh ne vedo, da jih jedo, so že videli, da jih dam v testo, ampak potem ko jedo biskvit se mandlji ne okušajo in na njih pozabijo. Če želite lahko ta kolač pečete tudi z otroci, ker je res preprost, tako je lahko to njihov prvi kolač, ki se ga bodo naučili peči. Lepo je, če otroci pomagajo v kuhinji, to so tiste navade, ki v življenju pridejo še kako prav.…
Ko otroci rastejo in potrebujejo določene stvari, jim po navadi stojimo ob strani. Tako je moj otrok šel študirat v Portorož in potrebno je bilo najti stanovanje. Kar hitro smo spoznali, da so nepremičnine Lucija bolj dostopne, kot pa v Portorožu. Ko smo sprva gledali nepremičnine v Portorožu, ker bi mu bilo vseeno lažje, smo ugotovili, da so res drage in da za majhno stanovanje, čisto skromno opremljeno želijo preveč denarja.
Tako smo se raje obrnili na nepremičnine Lucija, kjer pa so ponudbe bile malo boljše in tudi za isti denar si lahko dobil lepo urejeno stanovanje. Iskali smo kar dolgo, ne morem reči, da ponudbe ni veliko, a preden smo mi vse pregledali je trajalo skoraj celi dan. Na koncu smo izbrali dve nepremičnine Lucija in smo se morali odločiti za eno. Eno je bilo bližje faksu in je bilo manjše in ugodnejše, drugo pa je bilo malo dlje, vendar ne veliko, bilo je večje in dražje.
Kakšno breme je to, da se moraš odločiti, kjer bo tvoj otrok živel in vse te nepremičnine Lucija so ti čisto neznane in otroka v bistvu pošiljaš v neznano. Resnično ni dober občutek, a kaj ko nimaš izbire.
Takrat ko smo se odločili, katero stanovanje bomo vzeli, sem imela kar slab glas, težko mi je bilo podpisati pogodbo, kajti z tem podpisom je moj otrok odšel od doma.
Kasneje spoznaš, da se študentje povežejo med seboj in točno vedo, katere nepremičnine Lucija so dobre in katere imajo slabe lastnike, tako da v času študija, študentje pogosto stanovanja menjujejo, ker se izkaže, da niso dobro izbrali. Vsekakor pa so nepremičnine Lucija boljše v primerjavi z Portorožem, ker so malo cenejše in za isti denar dobiš večje stanovanje, to pa odgovarja vsakemu študentu, da ne živi v čisto majhnem stanovanju, ker se tako boljše počuti.…
Kolikokrat sem govorila otrokom, da naj pazijo kaj mečejo v wc in da naj ne mečejo toliko wc papirja, ker se bo školjka zabasala. Otroci so še naprej metali v wc preveč papirja in vse skupaj se je en dan lepo zabasalo in potrebno je bilo odmaševanje odtoka wc, ker voda ni več odtekla. Kako sem bila jezna, ker me otroci niso poslušali, sedaj pa bom lahko klicala mojstre za odmaševanje odtoka wc, ker nisem bila dovolj glasna. Seveda sem krivila sebe, kako naj krivim otroke, če sama nisem bila dovolj glasna, sem kriva sama.
No, ko sem plačala odmaševanje odtoka wc, pa sem skupaj poklicala vse otroke. Na ostro sem jim povedala, da se je to zgodilo, ker je bil odtok poln papirja. Od sedaj naprej na stranišču ne bo več nikoli več wc papirja, ampak bo samo eden. Drugi papir bom dobesedno skrila, da se bodo le navadili uporabljati manj papirja.
Še zdaj vidim po papirju, da gre prehitro, to pomeni, da se ga še kar naprej preveč uporablja. Ker nisem mogla narediti čisto nič, ker so bili otroci tako navajeni, sedaj na 14 dni vlijem v školjko dva lavorja vode, lahko bi rekla, da sedaj delam odmaševanje odtoka sama. Moj mož je skoraj isti, kot otroci, kako naj potem od njega pričakujem, da bo opozarjal otroke. Še vode se mu ne ljubi vlivati v školjko, sem pa prepričana že sedaj, če bo potrebno še kdaj odmaševanje odtoka wc, jaz ne plačam stroškov, jih bo kar mož, ker jaz za to sigurno ne bom kriva. To sem mu tudi povedala in od takrat naprej ne težim več, ker sem bila že sama sebi tečna. Kar naj se sam ukvarja z tem, kako bo našel nekoga za odmaševanje odtoka wc, ker jaz mu ne bom pomagala.…
Vse več ljudi se zaveda, kako pomembna je raznovrstna prehrana, sveža zelenjava, sadje. Sama sem kar nekaj let jedla ne zdravo in to se na mojem telesu danes močno pozna. Še dobro, da sem kot otrok imela zdravo hrano, ki so mi jo pripravljali moji starši in stari starši. Potem, pa ko sem enkrat prestopila prag faksa, se je moja prehrana poslabšala. Jedla sem na hitro, na bone in takrat prehrana na bone ni bila sveža zelenjava, sadje, vedno je bila bolj osiromašena prehrana.
Po faksu sem šla takoj delat in takrat spet nisem imela časa za zdravo prehrano. V službi sem po navadi pojedla, kar sem si prinesla z seboj, a to ni bila sveža zelenjava, ali kakšen zdrav obrok. Potem pa sem se začela slabše počutiti, kakšen dan je bilo boljše, a drugače sem bila iz dneva v dan utrujena, komaj sem opravljala svojo službo, doma pa sem po navadi počivala. Po ogledu oddaje en večer, pa sem ugotovila, da moram nujno spremeniti svojo prehrano in da mora na prvo mesto sveža zelenjava, kajti zelenjave nisem jedla čisto nič.
Ni mi bilo lahko, ker nisem imela preveč rada zelenjave, najraje sem imela priloge, riž, krompir, to sem oboževala. Tako je sedaj na mojih krožnikih sveža zelenjava, ki si jo redno kupujem. Moje počutje se je začelo izboljševati, dolga je še pot do tja, vendar sem pridan. Spremenila sem že prehrano, pijem več vode skozi dan, začela sem telovaditi pol ure na dan. Ponosna sem nase, da sem naredila ta korak, kajti ne vem, kako bi bilo z mojim zdravjem, če bi še naprej tako slabo jedla.
Tudi sveža zelenjava se da pripraviti na sto in več načinov, le voljo in željo moraš imeti, jaz jo sedaj obožujem, rada jo jem, brez nje ne mine pri meni skoraj noben obrok. Da bo sveža zelenjava pri vsakem mojem obroku, si kakšno leto nazaj niti najmanj nisem mislila.
…
Moj oče je bil vedno veseljak, veselil se je penzije, a potem je bilo kmalu vse drugače, ker je po dveh letih nastopila depresija. Moja mama je še hodila v službo, ker je bila mlajša od očeta, tako sklepam, da je oče ostal sam doma in kar naenkrat ni več vedel, kaj naj počne, kako naj preživi dan. Sprva nisem polagala pozornosti, potem pa sem začela opažati, da se je umikal našim druženjem. Vprašala sem mamo, če je oče v redu, če je kaj narobe, njo pa ni čisto nič zanimalo, bila je v svojem svetu.
Takrat sem prvič pomislila, da bi lahko bila pri očetu depresija, vendar še nisem hotela verjeti. Začela sem ga opazovati in videla žalost, pomanjkanje energije, ni imel več volje do aktivnosti, ki jih je vedno rad počel, umikal se je našim pogovorom, ni več hodil do prijateljev in tako sem se odločila, da se malo pogovorim z njim, če bi res mogoče bila depresija in da se še pravi čas začne zdraviti. Ko mi je povedal, da skoraj nič ne spi, da ga boli telo in da se mu ne ljubi več živeti, je to bil alarm.
Pogovorila sem se z mamo, ker sem vedela, da je depresija in da oče mora do zdravnika, mama še vedno ni jemala resno, kajti imela je preveč dela sama z seboj, da bi mislila na očeta, ki ima sedaj preveč časa in je bilo videti, da je prej jezna nanj, kot pa da bi mu pomaga. Zbrala sem pogum in se pogovorila z očetom sama, preveč sem ga imela rada in preveč sem ga poznala, da sem vedela, da to ni več on in želela sem, da obišče zdravnika, ker je depresija ozdravljiva, le pravi čas morava odreagirati.
Moj oče je vedno bil pameten človek, tako je že sam vedel, da je pri njemu problem depresija, potreboval je le oporo, ki jo je dobil pri meni in skupaj sva odšla k zdravniku. Danes je spet srečen.
…
Kako sem lahko tako dolgo čakala na to, kako se že prej nisem zbudila in videla, da moja osebnostna rast stoji, da živim življenje drugih in sploh ne sovje, kako sem se lahko imela tako malo rada, tako malo spoštovala, vse to sem se spraševala, ko seje pri meni očitno začela osebnostna rast, ki je prej nisem poznala.
Bilo pa je čisto nepričakovano, ko sem morala izvedeti, kaj osebnostna rast sploh je. Nikoli se nisem spraševala kaj so moji občutki, kdo sem, kaj si želim. Tako sem spoznala, da enostavno nisem zadovoljna z svojim življenjem in da sem se vedno pretvarjala, da bi le ustregla vsem drugim, samo sebi ne. To spoznanje je bilo zelo boleče, ker sem se začela pri srednjih letih spraševati kdo sploh sem, zakaj sem na svetu in kako si sploh želim živeti. To so bili trenutki žalosti zame, ker sem čutila čisto drugače, kot pa sem živela. Ta dan sem si zapolnila, tako nepričakovano kot sem jaz spoznala, kako živim za druge, res nisem pričakovala.
Prav spominjam se, ko sem si rekla: »Kaj pa sedaj?« In to je bil trenutek, ko se je začela osebnostna rast, vse kar sem takrat vedela je bilo to, da sem hvala bogu zdrava in da lahko začnem živeti po načelih drugih. To je bil tudi mali šok za vse moje bližnje, ker so bili navajeni mene, takšne, ki vse naredim, ki samo kimam, sedaj pa sem se spremenila, postala sem jaz in moja osebnostna rast je rasla, ni bilo vedno lahko, a spoznanje, da sem to jaz, kakršna si želim biti je bilo vredno vsega truda. Pogledati v sebe v svojo preteklost in razčistiti sam z seboj je bilo naporno a počutila sem se svobodno, hvaležna sem bila, da sem to spoznala, danes vem, kaj je osebnostna rast in počutim se svobodno.
…
Danes bom napisala članek z naslovom plastika in recikliranje, ki sem ga razdelila na tri članke. Vsi trije članki boo imeli isti naslov, torej plastika in recikliranje, le da jih bom na koncu označila z dodatkom prvi del, drugi ali tretji del.
Torej v prvem delu bi rada govorila o tem kaj je plastika in kaj je recikliranje. Plastika oziroma plastični material je skupina izdelkov v katerem se nahaja mnogo polimerov, ki jih lahko razbijemo v posamezne skupine. Recikliranje plastike pa je proces, pri katerem se uporablja zavržena plastika. Ne glede ali se pri recikliranju uporabi odpadna plastika ali ostanki plastike, je pri procesu plastika vrnjena v uporabo kot končni izdelek ali pol izdelek iz katerega lahko naredimo nove izdelke. Določeno plastiko se lahko, oziroma pri samem procesu lahko uporabimo proces kemičnega recikliranja, kar pa pomeni, da se odpadna plastika, ki smo jo prejeli na reciklažo razgradi na osnovne kemične sestavine. Druga tehnika oziroma vrste plastike pa se imenuje mehansko recikliranje.
Vsi mislijo, da je proces recikliranja preprost, vendar pa se mnogo ljudi ne zaveda, še sploh mnogo mojih znancev in ostalih ljudi s katerimi sem govoril v trenutku pisanja tega članka, da je recikliranje lahko zelo zelo drag postopek, ki porabi veliko energije. Sam proces recikliranja se bistveno podraži, zato ker moramo v fazi recikliranja porabiti še veliko časa, da določeno plastiko ločujemo in šele nato izvedemo recikliranje, kar pa s seboj prinese še kar nekaj težav saj lahko za uspešno ločevane porabimo kar nekaj delovnih ur, ki pa jih je seveda potrebno plačati.
Toda poraba energije ni edina težava pri recikliranju plastike. Veliko težavo predstavlja tudi onesnaževanje, do katerega prihaja v fazi onesnaževanja.
Torej to ali se izplača reciklirati plastiko niti ni pomembno vprašanje, saj vsi vemo, da je potrebno danes na svetu zmanjšati količino odpadkov. Vprašanje, ki se pojavi je, kako lahko uspešno zmanjšamo porabo energije in vpliv na okolje v fazi ko se plastika reciklira.
…