Poleg fizičnega olajšanja mi je imunoterapija vrnila tudi psihični mir.

S pojmom imunoterapija sem se prvič srečala pred nekaj leti, ko so mi alergije začele resno oteževati življenje. Vsako pomlad sem komaj preživela: kihanje, srbeče oči, zamašen nos, utrujenost… in to kljub tabletam. Ko sem šla k alergologu, mi je rekel, da bi bila imunoterapija morda prava rešitev zame.

Najprej sem bila previdna. Nisem si ravno predstavljala, da bom več let hodila na injekcije, pa še stranski učinki me niso navduševali. A po eni res grozni pomladi sem rekla: dovolj. Poskusim.

Začeli smo počasi, najprej z majhnimi odmerki alergena, ki sem jih dobivala pod kožo. Prve mesece sem hodila na injekcije vsak teden, potem so se termini razredčili. Zdravnik mi je vse razložil: ideja je, da se telo postopoma navadi na snov, ki mu sicer povzroča alergijsko reakcijo. In da s tem dolgoročno lahko celo pozdraviš alergijo, ne le blažiš simptomov.

Priznam, trajalo je nekaj časa, da sem opazila razliko. Prvo leto sem sicer imela nekaj manj težav, a sem še vedno nosila robčke povsod s sabo. Drugo leto pa se je zgodil preobrat. Pomlad je prišla, cvetni prah je bil povsod, jaz pa prvič po dolgih letih nisem kihala kot nora. Oči niso bile rdeče, nos ni bil zabasan. Bila sem skoraj v šoku.

Zdaj sem v četrtem letu imunoterapije in razlika je ogromna. Ne rečem, da nimam več nobenih simptomov, ampak življenje je postalo normalno. Lahko grem na sprehod po travniku brez panike, da bom pol dneva zaprta v stanovanju.

Imunoterapija mi je dala nazaj svobodo. Ni bila hitra rešitev, ampak dolgoročno se je izplačala. Če bi se morala še enkrat odločiti, bi šla v to brez pomisleka.

Poleg fizičnega olajšanja mi je imunoterapija vrnila tudi psihični mir. Nič več tistega stalnega strahu pred vsakim cvetnim prahom, mačkom ali prahom v zraku. Zdaj se veliko bolj sproščeno gibljem v naravi in uživam v stvareh, ki sem se jih prej izogibala.…